Otrok že zelo zgodaj začne oblikovati intimen čustveno odnos, ki ga imenujemo tudi navezanost. Varna telesna in čustvena navezanost na starše je za otroke izredno pomembna. Kako starši ali druge odrasle osebe vzpostavijo stik z otrokom, se zapiše v otrokovo strukturo možganov in vpliva na to, kako posameznik v poznejšem obdobju gradi svoje odnose.
Vzorec navezanosti je sestavljen iz misli, občutkov, prepričanj. Pozitiven čustveni stik, občutek varnosti in sprejemanja so temelji, ki posamezniku pomagajo oblikovati pristne in varne medsebojne odnose.
Starši varno navezanost vzpostavijo tako, da so čustveno prisotni, se odzivajo na otrokove signale. Odzivanje na njegove signale ni vedno ugoditev, je tudi npr. prisotnost ali vzpostavljanje razumevanja. Pri uresničevanju otrokovih potreb je pomembno, da se zavedati tudi lastnih poteb ter iskati poti, da bodo zadovoljene potrebe vseh udeleženih. Sočasno pa otroku omogočati dovolj samostojnosti, da se lahko varno oddalji in ga sprejeti, ko se vrne. Predvsem pa je pomembno naučiti otroka, kako prepoznati in samostojno zadovoljiti svoje lastne potrebe.
Poleg varne navezanosti poznamo tudi izogibajoč, preokupiran in zavračajoč stil navezanosti.
Izogibajoč stil navezanosti
Starši so pogosto čustveno odsotni oziroma manj dostopni. Ker niso v stiku s seboj, se ne zavedajo niti otrokovih potreb. Ti starši se večkrat ne odzivajo na otrokove spodbude, ga ignorirajo ali ne dovolijo, da bi otrok jokal. Prezgodaj spodbujajo otrokovo samostojnost, ko otrok še ni pripravljen. Otrok s takšnim stilom navezanosti bo sam prevzel vlogo odraslega in poskrbel zase. Tudi kot odrasli so potem navzven samozadostni in neodvisni. Izogibajo se čustveni bližini, jim je neprijetna. Imajo nizko samozaupanje zaradi strahu pred zavrnitvijo in razočaranjem. Težko se odprejo in zaupajo drugim. Pogosto imajo močno izraženo jezo, ki je obrambni mehanizem pred aktivacijo navezanosti. Lahko si želijo bližine, vendar se bojijo ali pa niti ne priznavajo potrebe po bližini. Družinskih odnosov se pogosto ne spominjajo, ker so odtujeni od svojega notranjega sveta.
Preokupiran stil navezanosti
Otrokove potrebe so s strani staršev ignorirane ali pogojevane. Starš se odziva na otroka, vendar le v skladu s svojimi potrebami in ne upošteva otrokovih. Na takšen stil navezanosti je značilno, da za starše ni nikoli mogoče predvideti, kdaj bodo otroku na voljo in kdaj ne. Otrok išče trenutke stika s starši, zato je pretirano navezan na njih. Kot odrasli so negotovi in potrebujejo stalne potrditve. S partnerjem želijo preživeti praktično vsako sekundo, prisoten je globok strah pred zapuščenostjo. V odnosih so lahko prisotni negotovost, tesnoba, zavist in ljubosumje. Pomembno jim je mnenje drugih. Menijo, da so pripravljeni na odnos, hkrati pa jih skrbi, da so drugi nanj pripravljeni v manjši meri. Njihova dejavnost je usmerjena na ohranjanje odvisnosti. V odnosu do svojih otrok so lahko posesivni, saj jih je strah, da jih bo kdorkoli zapustil.
Zavračajoč stil navezanosti
Zavračajoč stil navezanosti je kombinacija preokupiranega in izogibajočega stila. Starši pogosto nihajo iz izredno ljubečega odnosa, do močno distanciranega. Gre za izredna protislovna vedenja staršev. Pogosto so prisotne fizične, čustvene ali spolne zlorabe. Otroci si želijo stika, pozornosti, a se ga istočasno bojijo. Iščejo stik in ga hkrati zavračajo. Posledica tovrstne navezanosti je lahko disociacija. Prisotni so občutek ogroženosti, čustvene napetosti. Izogibajo se stiku, intimnosti ali pa je ta vidik zelo izrazen. Obnašanje teh oseb je pogosto kontradiktorno, kar zaznamuje odnose. Pogosto imajo občutek, da njihove želje niso upoštevane, sočasno pa imajo izzive pri opredelitvi in ubeseditvi občutkov in želja.
Z razumevanjem in spoznavanjem sebe, lahko presežemo vpliv okolja (vzgoje, vrste navezanosti), transformiramo stare vzorce in delujemo neodvisno od naštetega.
Z ljubeznijo,
Petra
コメント