Otroci se na okolico odzivajo zelo naravno. Zelo avtentično, spontano izbirajo dejavnosti in odnose le na podlagi občutkov, ki jim jih posreduje telo. S to sposobnostjo – biti v stiku s seboj – so se/smo se rodili.
Opisane naravne sposobnosti lahko z različnimi vrstami vzgoje nadgrajujemo, prilagajamo ali omejimo. Vzgoja igra pomembno vlogo pri tem, ali bo otrok omenjene avtentične vzgibe ojačal ali pa se jim odrekel. Otrok se lahko stiku s seboj odreče, ker ne želi uničiti svojega odnosa s starši ali drugimi pomembnimi osebami. Lahko pa stik seboj ojača, če so njegove potrebe uresničene, če se čuti sprejetega, varnega, opaženega, kar je osnova sočutne vzgoje.
Starši, ki otrokove izbire minimizirajo, zanikajo, se na njih ne odzivajo, v bistvu spodbudijo, da se v otroku oblikujejo občutki (negotovosti, nesprejemanja ipd.) in različni vzorci. V naštetih primerih otrok ne zmore zgraditi lastne avtonomije, osebnosti, samospoštovanja. »Da lahko je, kdor je, da misli, kar misli, in da doživlja, kar doživlja – in ne to, kar mora čutiti, biti, misliti ter doživljati.« (Podgoršek, 2021). To ne pomeni, da kot starš otroku pustimo, da dela kar želi, da ga razvajamo, da mu vedno ugodimo. Pomembno je le, da se odzivamo na njegove izbire, ga upoštevamo in sprejemamo v tem, kar izraža.
Če se prej našteto pogosto dogaja, se otrok iz potrebe po sprejetosti, ljubljenosti začne prilagajati okolici. Svoje avtentične izbire začne dojemati kot tveganje za nesprejetost, neljubljenost. Otrok začne izgubljati stik s seboj. S prilagajanjem svojih odločitev zadovolji okolico. Odobravanje okolice mu nudi občutek sprejetosti in varnosti.
Otrok počasi odraste. V želji po negovanju omenjenih občutkov tudi delovanje odrasle osebe pogosto stremi k pohvali, odobravanju, potrditvi, zadovoljitvi drugih ljudi. Omenjeni občutki so kratkotrajni in ne popolnoma izpolnjujoči. To pa zato, ker prav zares niso iz stika s samim seboj. Potrditev in odobravanje sta le strategiji, ki ju odrasel potrebuje vedno bolj pogosto. Vedno bolj se oddaljuje od sebe, dela za druge ter se razdaja. »Vedenje, ki je prinašalo toliko zadovoljstva, postane izvor frustracij in tesnobe. Potem se tak otrok znajde v odraslosti, kjer se ne more spoprijemati ne s sabo, ne s spremembami, ne z življenjem, ki se mu dogaja. Nekako ne zna prevzeti krmila.« (Podgoršek, 2021).
Si želiš živeti tako? Si želiš to za svojega otroka?
Imaš izbiro in lahko živiš drugače, bolj avtentično in izpopolnjeno.
Comments