Pogrešala sem daljše jutranje sprehode s kužiko Kalo Čez teden se mi zjutraj ob 5h (bolj ponoči?) pač ni ljubilo ustajati. 𝙂𝙤𝙯𝙙𝙣𝙖 𝙥𝙤𝙩 𝙯𝙖𝙫𝙞𝙩𝙖 𝙫 𝙨𝙠𝙧𝙞𝙫𝙣𝙤𝙨𝙩𝙣𝙤 𝙢𝙚𝙜𝙡𝙤 𝙞𝙣 𝙥𝙧𝙚𝙯̌𝙚𝙩𝙖 𝙨 𝙥𝙧𝙞𝙟𝙚𝙩𝙣𝙤 𝙩𝙞𝙨̌𝙞𝙣𝙤 𝙡𝙖𝙝𝙠𝙤 𝙥𝙧𝙞𝙣𝙚𝙨𝙚 𝙡𝙚 𝙣𝙚𝙠𝙖𝙟 𝙡𝙚𝙥𝙚𝙜𝙖.
Na poti mi je po glavi švigalo polno misli: česa ne smem pozabiti spakirati, kaj vse moram še storiti pred odhodom, kakšne aktivnosti bom izpeljala po povratku ... V meni se je nabirala tesnoba, kar sem uspešno zaznala. (Ni bilo vedno tako.) Pa vendar rajši malo potisnila na stran, saj v tistem trenutku to ni bilo tako zelo pomembno. (Še vedno kdaj.) Resno? 𝙆𝙖𝙟 𝙥𝙖 𝙟𝙚 𝙡𝙖𝙝𝙠𝙤 𝙥𝙤𝙢𝙚𝙢𝙗𝙣𝙚𝙟𝙨̌𝙚 𝙤𝙙 𝙣𝙤𝙩𝙧𝙖𝙣𝙟𝙚𝙜𝙖 𝙙𝙤𝙜𝙖𝙟𝙖𝙣𝙟𝙖, 𝙠𝙞 𝙣𝙖𝙩𝙤 𝙫𝙥𝙡𝙞𝙫𝙖 𝙣𝙖 𝙣𝙖𝙨̌𝙚 𝙙𝙚𝙡𝙤𝙫𝙖𝙣𝙟𝙚 𝙣𝙖𝙫𝙯𝙫𝙚𝙣, 𝙣𝙖 𝙣𝙖𝙨̌𝙚 𝙯𝙖𝙯𝙣𝙖𝙫𝙖𝙣𝙟𝙚 𝙤𝙠𝙤𝙡𝙞𝙘𝙚?
No, da se vrnem k svoji poti. Približujem se podrtemu drevesu, ki ni prenesel teže mokrega snega. Pristal je ravno na potki, po kateri sva se sprehajali. Že na daleč ga opazim. Misli, ki jih poganja um, se fokusirajo na podrto drevo. Postajajo vedno glasnejše. Pravijo, da naj se obrnem. Da je lažje, če grem nazaj. Da je napor splezati čez. Da ne bom uspela. Zdrznem se in se ustavim. V umu je nastal konflikt. Drugi del uma se je uprl in me pospremil z mislimi. »NE! Ne boš se obrnila, nisi šibka, nisi poraženka, pojdi najprej!« In grem. Še z večjim zagonom in malce v jezi, da sem se želela obrnit, vihram proti deblu. Oglasi se še tretji del uma, tretja misel, ki je naklonjena delovanju iz srca. Omenjeni del vsebuje znanje, ki sem ga pridobivala v zadnjih letih. »Ustavi se, vzemi si čas in izberi, kaj želiš v tem trenutku, iz stika.« Ustavim se, položim roko na srce in se povežem s seboj. Ne z umom, pač pa s srcem. V trenutku z mene pade teža, sledi popolna sproščenost. Stopim k deblu. Na njem je ostalo še nekaj snega. Kala je navdušena nad snegom. Oblikujem prvo kepo in jo vržem. Oblikujem drugo ... Pridem v stik z živostjo, igrivostjo. 𝙎𝙥𝙤𝙯𝙣𝙖𝙢 𝙨𝙚 𝙨 𝙩𝙞𝙨𝙩𝙞𝙢, 𝙠𝙖𝙧 𝙨𝙚𝙢 𝙥𝙧𝙚𝙟 𝙯𝙖𝙯𝙣𝙖𝙫𝙖𝙡𝙖 𝙠𝙤𝙩 𝙤𝙫𝙞𝙧𝙤. 𝙐𝙜𝙤𝙩𝙤𝙫𝙞𝙢, 𝙙𝙖 𝙟𝙚 𝙥𝙧𝙖𝙫𝙯𝙖𝙥𝙧𝙖𝙫 𝙘̌𝙞𝙨𝙩𝙤 𝙣𝙚𝙨̌𝙠𝙤𝙙𝙡𝙟𝙞𝙫𝙖, 𝙧𝙖𝙫𝙣𝙤 𝙣𝙖𝙨𝙥𝙧𝙤𝙩𝙣𝙤 - 𝙙𝙤𝙥𝙧𝙞𝙣𝙖𝙨̌𝙖 𝙢𝙞 𝙠 𝙧𝙖𝙨𝙩𝙞. 𝘿𝙤𝙩𝙖𝙠𝙣𝙚𝙢 𝙨𝙚 𝙙𝙚𝙗𝙡𝙖 𝙞𝙣 𝙨𝙚 𝙣𝙖𝙨𝙢𝙚𝙟𝙞𝙢. 𝙉𝙞 𝙫𝙚𝙘̌ 𝙤𝙫𝙞𝙧𝙚.
Začutim željo, da doživljanje zapišem. Morda komu doprinese. Obrnem se in odhitim k svojim magičnim črkam.
Prve misli so bile tiste, ki sem jih ponotranjila in živela tekom življenja. Tiste, ki so dolgo časa zavedno ali nezavedno vplivale na moje delovanje. In me z mojega vidika prikrajšale za bogatejše življenje.
Druge misli so bile tiste, ki so bile prisotne, ko sem se spoznavala in prepoznavala svoje notranje ovire, jih malce odrivala in ne v celoti transformirala.
Zadnje misli pa tiste, ki me vodijo v življenju danes. Vsaj večino časa.
Še vedno se seveda v meni dogajajo različni procesi, le da vse poteka veliko hitreje in lahkotneje kot prej. Vedno več stika s seboj. Vedno več lahkotnosti in predanosti.
Z ljubeznijo, Petra
Comments