Izražanje žalosti v obliki joka je pogumno. Izražanje jeze v obliki dretja je pogumno. Izražanje veselja v obliki odštekanega plesa je pogumno. Izražanje strahu v obliki tresenja celotnega telesa je pogumno. Izražanje sproščenosti v obliki hopsanja je pogumno. (In v vseh ostalih oblikah!)
𝙄𝙯𝙧𝙖𝙯̌𝙖𝙣𝙟𝙚 𝙫𝙨𝙚𝙝 𝙤𝙗𝙘̌𝙪𝙩𝙠𝙤𝙫 𝙟𝙚 𝙥𝙤𝙜𝙪𝙢𝙣𝙤, 𝙩𝙖𝙠𝙤 𝙥𝙧𝙞 𝙤𝙩𝙧𝙤𝙘𝙞𝙝 𝙠𝙤𝙩 𝙩𝙪𝙙𝙞 𝙥𝙧𝙞 𝙤𝙙𝙧𝙖𝙨𝙡𝙞𝙝!
Poleg izražanja tistih občutkov, ki jih pogosto doživljamo kot pozitivne ali prijetne (npr. radost, izpolnjenost), predvsem tudi tistih, ki jih lahko zaznavamo kot negativne ali neprijetne (npr. strah, sram).
𝙉𝙖𝙢𝙧𝙚𝙘̌, 𝙘̌𝙚 𝙧𝙚𝙯̌𝙚𝙢𝙤 𝙤𝙯𝙞𝙧𝙤𝙢𝙖 𝙥𝙧𝙚𝙠𝙞𝙣𝙟𝙖𝙢𝙤 𝙞𝙯𝙧𝙖𝙯̌𝙖𝙣𝙟𝙚 𝙘̌𝙪𝙨𝙩𝙫𝙚𝙣𝙞𝙝 𝙨𝙩𝙖𝙣𝙟 𝙠𝙤𝙩 𝙨𝙤 𝙯̌𝙖𝙡𝙤𝙨𝙩, 𝙟𝙚𝙯𝙖, 𝙣𝙚𝙢𝙞𝙧, 𝙯𝙢𝙚𝙙𝙚𝙣𝙤𝙨𝙩, 𝙧𝙚𝙯̌𝙚𝙢𝙤 𝙩𝙪𝙙𝙞 𝙧𝙖𝙙𝙤𝙨𝙩, 𝙨𝙧𝙚𝙘̌𝙤, 𝙯𝙖𝙙𝙤𝙫𝙤𝙡𝙟𝙨𝙩𝙫𝙤, 𝙩𝙤𝙥𝙡𝙞𝙣𝙤 …
Zakaj občutki niso negativni? Občutki so le posledica izpolnjenih ali neizpolnjenih potreb (po živosti, sprejemanju, ljubezni, varnosti, miru, zaupanju, lahkotnosti …). Ob izpolnjenih potrebah čutimo prijetne občutke, ob neizpolnjenih pa manj prijetne. V svojem bistvu nam občutki torej omogočajo zaznavanje potreb, ki bi se rade izrazile, pa se zaradi naših notranjih omejitev ne morejo. Omogočajo nam razumevanje samih sebe in poglabljanje vase.
Otroci so tekom odraščanja še v pridobivanju znanj in izkušenj za soočanje s svojimi občutki. Naloga odraslih je, da jih naučimo, kako občutke prepoznati, izraziti, sprejeti, razumeti in transformirati. Če želimo pri izražanju občutkov pomagati otroku, pa se moramo tega najprej naučiti sami.
Odrasli se ob otrokovem izražanju manj prijetnih občutkov lahko počutimo nemočni. Takrat se po navadi poslužimo strategije tolaženja, da otrok preneha jokati. Na zunaj lahko izgleda, kot da se je otrok umiril, v resnici pa svoja čustva zatre, zanika, je zmeden in pod hudim stresom. Prekinitev joka, obljubljanje sladkarij (…) torej otroku ne pomaga pri tem, da bi se naučil učinkovito samoregulirati in transformirati občutke. Gre le za preusmeritev misli.
Pri mlajših otrocih lahko jok interpretiramo kot prilagajanje na spremembe, ki jih otrok doživlja. Pri razumevanju, kaj se mu dogaja ter pri procesiranju potrebuje pomoč odrasle osebe. Če otrok žalosti ne transformira, se žalost kopiči in lahko izraža v obliki jeze ali agresije. Agresija je torej žalost (ali druga potlačena čustva), ki ni bila izražena.
Stavke »Ne jokaj.« »Saj ni nič takšnega.« »Vse je v redu.«
Lahko zamenjamo za »Vidim, da si žalosten. Mi zaupaš, kaj se dogaja?« »Vidim, da si jezna, ker ... Tukaj sem zate.«
Z ljubeznijo, Petra
Comments