Sprejemanje je imeti svojo realnost in sočasno puščati drugemu varen prostor, da v popolnosti izrazi sebe, svojo realnost, ob tem pa do izraženega ni odbojnosti, kar pomeni, da se temu ne upiraš, izraženega ne kritiziraš, obsojaš, minimiziraš, sodiš, zaničuješ, ne moraliziraš, ne želiš prepričati v drugačno mišljenje … To ne pomeni, da mora biti tvoja realnost enaka tistemu, kar je oseba izrazila, niti ne da se s tem strinjaš. Tvoja in njegova realnost lahko sobivata, soobstajata. Ne čutiš pa želje, da bi izraženo popravil, dopolnil ali spremenil. Vse kar oseba izrazi samo je, nič ni plus ali minus, nič ni dobro ali slabo. Pustiš, da obstaja, onstran tvojih občutkov, misli, vzorcev, prepričanj …
Zame je sprejemanje proces spoznavanja same sebe. Na poti spoznavanja in sprejemanja sebe, sem ugotovila, da je odnos z drugimi lepši, če tudi v drugemu poskušamo prepoznati notranjo potrebo, ki napaja izražanje (bodisi je to kričanje, jokanje, manipulacija ipd, vedno se spodaj skriva potreba, ki želi biti zadovoljena).
Na psihoterapiji, ki jo izvajam, se dogaja ravno to. Popolno sprejemanje vsega, kar stranka izrazi, naredi. Ustvari se varen prostor, kjer je lahko posameznik točno takšen, kakršen je. In je v tem viden, slišan ter sprejet.
Zakaj se nam zgodi, da čutimo, da nas drugi ne sprejemajo? Po navadi zato, ker nekega dela sebe sami ne sprejmemo, ga odrivamo. Vse kar odrivamo pa v resnici želi biti opaženo in sprejeto.
Z ljubeznijo, Petra
Комментарии