Otrok je jezen, ko njegove potrebe niso zadovoljene. Lahko so to njegove biološke potrebe (voda, hrana, spanje) ali pa potrebe po varnosti, pogosto povezanosti… To pomeni, da jeza dejansko služi kot opozorilo, da otrokove potrebe niso zadovoljene. Otroci so še premajhni, da bi razumeli, kaj se z njimi dogaja, zato je pomembno, da jih naučimo, kako ravnati s posameznimi občutki. Nimajo znanja in izkušenj, da bi se sami pomirili.
Odrasli se v tistem trenutku pogosto počutimo nemočni, zato lahko otroka ignoriramo ali se razjezimo še sami. Takšno ravnanje lahko otroka prestraši in ustvari prostor za oblikovanje različnih vzorcev (»nisem opažen«, »slab sem«), rani njegovo podobo o sebi. Na zunaj lahko izgleda, kot da se je otrok umiril, v resnici pa svoja čustva zatre, zanika, je zmeden in pod hudim stresom.
Kaj lahko storimo?
Otroka najlažje prestrežemo takrat, ko se jeza šele prebuja, ko postaja nemiren, razdražljiv, vendar še vedno dovolj odprt za naša sporočila. Če ujamemo te trenutke, lahko otroku preusmerimo pozornost na aktivnost, ki bo sprostila napetost iz njegovega telesa (glej tehnike spodaj).
Kadar jih občutek jeze že preplavi, so že v afektu, je najpomembnejše, da sami ohranjamo mirnost. Otroci jezo po navadi občutijo kot zelo intenziven telesen in čustven odziv. V tistem trenutku nimajo kapacitete nadzorovati vedenja, kaj šele predelovati občutek. Z otrokom se lahko takrat povežemo s telesnim dotikom (objem, dotik rame), besedami (»tukaj sem zate«, »vidim, da ti je težko«, »odlično ti gre«) ali kakorkoli drugače. Pri tem ni splošnih pravil, pri vsakemu otroku deluje čisto nekaj drugega. S tem mu nudimo občutek sprejetosti, razumevanja, varnosti. Ne priporočam, da otroku takrat postavljamo vprašanja, saj nam ne bo uspel odgovoriti ali pa bo njihov odgovor nesmiseln, necelosten. Med procesom se aktivirajo »čustveni možgani« (limbični sistem), ki so odgovorni za doživljanje in izražanje čustev, in prevzamejo nadzor »razmišljujočemu delu možganov« (prefrontalni korteks).
Ko otrok zazna, da je slišan, sprejet in varen, počasi spet vzpostavi nadzor nad svojim telesom in vedenjem. Takrat mu pomagamo jezo prepoznati (»vidim, da si jezen«), sprejeti (»v redu je, da tako čutiš«, »odlično ti gre«), izraziti (»mi lahko kaj več poveš o tem, kaj se je zgodilo?«). Ponudimo mu lahko različne aktivnosti, telesno udejstvovanje (glej tehnike spodaj). Na takšen način mu nudimo izkušnjo, kako zdravo regulirati jezo. Naučil se bo, da je občutek obvladljiv. Pridobil bo učinkovite tehnike ravnanja z jezo. Spodbudimo ga, da nam pove več o tem, kaj se je zgodilo.
Nekaj tehnik, ki jih lahko uporabite pri regulaciji jeze: - močan objem, - obtežitev na ramenih (črv iz tekstila) za obremenitev mišic in zaznavanje svojega telesa, - dihanje, - uporaba didaktičnih/terapevtskih igrač za samoregulacijo, - gibalna aktivnost, - umivanje rok (vsaj 3 minute, spodbujanje, da se osredini na vodo, ki teče po prstih, dlaneh), - meditacija (mišično sproščanje, aktivacija čutnih zaznav).
Potem ni vprašanje, ali otrok zmore regulirati jezo, temveč, kaj potrebuje, da to zmore.
Comentarios