KAKO RAVNATI, KO JE OTROKA STRAH?

Strah je običajen odziv na resnično ali domišljeno nevarno situacijo. Pri najmlajših se pogosto pojavi zaradi neizkušenosti in nerazumevanja neznanih situacij. Poleg tega so otroci mojstri zaznavanja čustvenih vibracij odraslih, še posebej njihovih staršev. Zaznave strahu kot spužve posrkajo vase in jih ponotranjijo.

Ob določeni situaciji (srečanje s psom, reakcija starša na psa), so se v otroku sprožile določene misli (npr. »pes je nevaren, ugriznil me bo«), misel pa je nato pripomogla k nastanku občutka (strah). Misli in občutki so se oblikovali, ker v določenem trenutku otrokove potrebe niso bile zadovoljene. Ko govorimo o občutku strahu, gre najpogosteje za potrebo po varnosti.

Odrasli lahko zaradi pomanjkanja informacij, kako ravnati ob otroku, ki ga je strah, otroka proti njegovi volji izpostavijo stvari, ki se je boji. Otrok na takšen način ne bo predelal občutka strahu, pač pa se bo ta še povečal in poglobil. Neustrezni ravnanji, ki ju opažam, sta tudi norčevanje in minimiziranje oz. zanikanje strahu (»vse je v redu«, »nič ni narobe«, »brez veze te je strah«, »nehaj jokati kot mala deklica«). Manj primerno pa je tudi zaščitniško ravnanje oziroma odvzemanje priložnosti za srečanje s stvarmi, ki se jih otrok boji. Otroku z »zavijanjem v vato« prav zares ne doprinesemo. Ukrademo mu lastne izkušnje uspešnega predelovanja občutkov. Imejmo v mislih, da bo naš otrok še prehitro odrasel in se bo moral v različnih situacijah znajti sam. Omenjena ravnanja lahko ustvarijo prostor za oblikovanje različnih vzorcev (»šibek sem«, »slab sem«), rani otrokovo podobo o sebi. Otrok dobi sporočilo, da je strah nesprejemljivo in nezaželjeno čustvo, zato čustva zatre in zanika.

Kaj lahko storimo?

Otroci začnejo doživljati strah v različni starosti, z različno intenziteto in ob različnih stvareh. Otroci lahko doživljajo strah pred zapuščenostjo, izgubo, osamljenostjo, šolo, naravnimi nesrečami, živalmi, temo, strašljivčki … Intenzivno doživljanje strahu lahko pomembno vpliva na otrokovo življenje in na doseganje njegovih potencialov. Sami nimajo znanja in izkušenj, da bi se soočili s svojimi strahovi. Prav zato je pomembno, da otroke naučimo, kako občutke prepoznati, izraziti, sprejeti, razumeti in transformirati.

Otroci so, kot že omenjeno, zelo subtilna bitja. Zaznajo naše čustvene vibracije, četudi to poskušamo prikriti. Če želimo svojim otrokom pomagati pri soočanju s strahovi, je priporočljivo, da jih poskušamo predelati tudi sami. Strah pri odraslih je lahko znak nepredelanih strahov iz otroštva.

Otrok se lahko občutkov ustraši. Ne razume, da gre za običajen minljiv odziv na situacijo. Otrok lahko občutke začne izražati z jokom, kričanjem, bežanjem, stiskanjem telesa, … (boj, beg ali zamrznitev). Občutke vzemimo resno, a pristopimo umirjeno. Z otrokom se lahko v tistem trenutku povežemo s telesnim dotikom (objem, dotik rame), besedami (»tukaj sem«, »varen/varna si«) ali kakorkoli drugače. S tem mu nudimo občutek varnosti, bližine. Ko otrok zazna, da je varen, počasi spet vzpostavi nadzor nad svojim telesom in vedenjem. Takrat mu pomagamo strah prepoznati (»vidim, da te je strah«), sprejeti (»v redu je, da tako čutiš«, »odlično ti gre«), izraziti (»mi lahko kaj več poveš o tem, kaj se je zgodilo?«). Držimo prostor za izražanje. Pogovorimo se o tem, kaj lahko stori, ko ga je strah. Povemo mu, da smo tam zanj, ko nas bo potreboval. V »boju« proti strahu najbolj pomagajo otrokove lastne izkušnje. Potreben je določen čas, v katerem si bo otrok nabral dovolj pozitivnih izkušenj v zvezi s situacijo, ki se je je prej bal.

Nekaj strategij za pridobivanje pozitivnih izkušenj: Strah pred senco - igranje z lastno senco s pomočjo svetilke. Strah pred psom - postopno približevanje in krajšanje razdalje, načrtno srečanje z majhnimi prijaznimi mirnimi psi. Strah pred temo - svetilka, katere jakost postopoma zmanjšujemo. Strah pred strašljivčki – spremljanje vsebin, ki jih otrok gleda po ekranih, sproten pogovor o vsebini, otrok ne nujno razlikuje med resničnostjo in domišljijo; skupaj pogledamo pod posteljo, v omare ipd.