Oseba, ki uporabi pasivno agresivno vedenje, svoje notranje potrebe skuša zadovoljiti z uporabo posrednih, nedirektnih besednih in nebesednih sporočil. Takšno vedenje lahko uporablja zavedno ali nezavedno. Pasivna agresija se lahko v otroštvu oblikuje kot obrambni mehanizem. Otrok, ki živi v okolju, kjer ne more izraziti »negativnih« občutkov in misli na konstruktiven, neposreden način, ponotranji sporočilo (vzorec), da so njegovi občutki in misli nesprejemljive. Posledično se lahko nauči izražati občutke, sporočila na prikrit, a (naučeno) bolj sprejemljiv način. S takšnim vedenjem lahko nato zavedno ali nezavedno nadaljuje kot odrasla oseba.
V nasprotju z neposredno, direktno komunikacijo, pasivno agresijo težje zaznamo. Pasivna agresija škoduje tako okolici, kot tudi osebi, ki takšno vedenje uporablja. Otežuje konstruktivno, nenasilno, jasno komunikacijo, kar lahko povzroča zmedo in stisko.
Nekaj primerov pasivne agresije:
- prikrite žalitve Mama hčerki (v »šali«): »Bajsika mala.« ali Partnerka: »Skoraj tako dobro si skuhal, kot moj oči.«
- »kuhanje mule«, odklanjanje pogovora Partnerka: »Kaj je narobe?«, partner: »Nič!« (če je neskladno z neverbalno komunikacijo)
- ignoriranje V službi sodelavka več dni zapored »presliši« tvoja vprašanja.
- manipulacijo »Nič me ne pokličeš. Me nimaš nič rada?«
- igranje žrtve …
Kaj lahko storimo, če nekdo uporablja pasivno agresivno vedenje?
Prvi korak je, da tovrstno vedenje prepoznamo. Nato usmerimo pozornost na to, ali to vedenje v nas sproža »negativne« občutke. V primeru, da smo uspeli ostati mirni in se v nas niso pojavili neprijetni občutki, lahko poskusimo priklicati zavedanje, da se pod besedami in dejanji vedno skriva globlja potreba, ki jo želi oseba na svojevrsten način zadovoljiti. Če imamo kapaciteto, poskušajmo pozornost usmeriti onstran besed in dejanj, ter opaziti, kaj je resnični vzrok za določeno delovanje osebe. Kaj je osebi v tistem trenutku pomembno? Morda lahko osebi ponudimo izrečeno empatijo v smislu: »Čutiš razočaranje, ker ti je pomemben stik z mano?«.
Pogosteje pa se zgodi, da tovrstno vedenje v nas sproža »negativne« občutke. Takrat seveda ne premoremo empatije za osebo, ki uporablja pasivno agresivno vedenje. V tistem trenutku je smiselno, da si vzamemo nekaj trenutkov zase in ugotovimo, kakšne občutke doživljamo ob delovanju osebe, ter kaj nam je v tistem trenutku pomembno. Npr. čutim stisko, ker mi je pomembno sodelovanje. Smiselno je, da v proces vnesemo samoempatijo, kar pomeni, da poskušamo sprejeti svoje občutke in misli.
Šele ko intenzivni občutki popustijo, lahko pristno ponudimo empatijo drugi osebi (glej višje). Lahko je to tudi nekaj ur ali dni kasneje. Če tako čutimo, lahko osebi izrazimo, kaj se v nas dogaja ob izrečenih besedah oziroma dejanju, ter kaj nam je pomembno. Npr. »ob tem, ko slišim, da praviš, da ni nič narobe, hkrati pa stiskaš pesti, čutim stisko, ker mi je res pomembno sodelovanje. Mi lahko prosim poveš, kaj se dogaja v tebi?«.
Comentários