SOČUTNA VZGOJA ≠ PERMISIVNA VZGOJA

Opažam, da je pojav nerazumevanje pojma sočutna vzgoja precej pogost. Velikokrat slišim, da je sočutna vzgoja grozna, da otrok potrebuje meje. Prav zaradi napačne predstave o tem, kaj sočutna vzgoja je in kaj ni, sem se odločila, da napišem objavo na to temo.

Glavna razlika med sočutno in permisivno vzgojo je, da so pri permisivni vzgoji potrebe otrok najpomembnejše oziroma edine pomembne. Otrok zadovolji svoje potrebe, medtem ko starši svoje lastne potisnejo na stran. Moč je torej v lasti otrok, starši so v podrejenem položaju (pogosto nezavedno). Otrok je tisti, ki postavlja pogoje, zahteve, želje, starši pa jih izpolnjujejo. Nasprotno so pri sočutni vzgoji potrebe staršev in otrok enakovredne. Za doseganje potreb vseh članov družine iščemo skupne rešitve, ki bodo zadovoljile tako potrebe otrok kot staršev.

Pri permisivni vzgoji so metode, ki jih starši najpogosteje uporabljajo predvsem prošnje, podkupovanje, popuščanje, moraliziranje, zanemarjanje, zato je prisotno kaotično, nestanovitno ozračje. Otrok je zaradi odsotnosti meja pogosto zmeden, doživlja občutke krivde, negotovosti. Pri sočutni vzgoji pa je prisotna brezpogojna ljubezen, dajanje zgleda, spodbujanje, podpora, zadovoljevanje potreb vseh članov, empatično poslušanje, skupno iskanje rešitev, naravne posledice. Posledično je ozračje sproščeno, fleksibilno, varno. Otrok je vesel, samozavesten, ljubljen. Člani družine pravila določijo skupaj na sočuten in nenasilen način, nanašajo se predvsem na varnost in zdravje.

Otrok se iz permisivne vzgoje lahko nauči manipulacije, ne nauči pa se samodiscipline. V nasprotju s sočutno vzgojo, kjer se otrok nauči prevzemanja odgovornosti, samostojnosti, pridobi strategije za reševanje problemov, se nauči soočati s svojimi občutki, ojača empatijo.

Konkreten primer: Otrok na igrišču potisne drugega otroka in na tobogan vrže kamenje.

Starš, ki vzgaja po principu permisivne vzgoje, bo otroka pustil, da nadaljuje s svojim početjem, ali pa bo otrokovo pozornost privabil k sebi s podkupovanjem s sladkarijami.

Starš, ki vzgaja po principu sočutne vzgoje, neželjeno vedenje ustavi, se z otrokom pogovori, mu daje prostor za izražanje. Pogovor bi lahko potekal nekako takole:

Mama: (mirno pristopi do otroka in k njemu počepne, s tem izkaže enakovrednost) »Opazila sem, da si potisnil fantka in da si na tobogan vrgel kamenje. Kaj se je zgodilo?«

Izrazimo, kaj smo opazili, tako kot da bi dogajanje posnela kamera, brez čustvene vpletenosti. Otroka ne sprašujemo, zakaj je to storil, ker se zna zgoditi, da se počuti ogroženega in stopi v obrambo ter se začne zagovarjati. Otroku damo prostor, da se izrazi.

Otrok: »Želel sem se igrati pa fantku igra ni bila všeč.«

Mama: »Si se želel igrati s fantkom pa ni bil zadovoljen z igro?«

Ponovimo otrokove besede. S tem mu damo vedeti, da je opažen, slišan, da nas zanima, kaj se je zgodilo in da ga razumemo. Po navadi se otrok takrat sprosti, vidi, da nam lahko zaupa. Tako dobimo še več informacij.

Otrok: »Fantek se je hotel igrati drugo igro. Meni pa je bila ta všeč, zato sem bil jezen in ga odrinil in vrgel kamenčke.«

Mama: »Si bil jezen, ker se nista želela igrati iste igre?«

Otrok: (žalosten pogled in tišina, čez nekaj trenutkov …) »Že v vrtcu se nisem mogel igrati te igre, ker smo šli na kosilo.«

Pod jezo se vedno skriva globlji občutek, recimo žalost, razočaranje. Otrok je prišel v stik z žalostjo in resničnim vzrokom za njegovo jezo. Otrok je bil nekaj trenutkov v tišini. Nikar je ne prekinjajmo. Tišina je vrsta empatije, ki jo dajemo otroku, reče se ji tiha empatija. Kljub temu da se nam lahko od začetka zdi neprijetna, je zelo koristna. Otroku daje prostor in čas, da pride v stik s seboj in se izrazi.

Mama: »Si žalosten, ker ti je ta igra všeč pa se je nisi mogel igrati v vrtcu in s fantkom na igrišču?«

Otrok: »Ja, res mi je všeč.«

Mama: »Razumem.«

Otrok: »Bom vprašal tisto deklico, če bi se igrala to igro.«

Otrok se je do konca izrazil in sam poiskal rešitev. Šele sedaj je otrok sposoben poslušati osebo na drugi strani, zato se lahko začnemo izražati mi.

Mama: »Zelo dobra ideja.« »Veš, sem pa ob tem ko sem videla, da si potisnil fantka, občutila žalost, ker mi je pomembno, da se med seboj spoštujemo. Zdelo se mi je, da je bil fantek žalosten.«

Otrok: »Se mu grem opravičit.« (in odhiti …)

Se ti zdi zahtevno? Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Tako kot pri učenju tujega jezika ali matematika.

Pri vzgoji se je ključno zavedati, da otroci ne potrebujejo »popolnih« staršev, temveč starše, ki se stremijo k sočutni vzgoji in delajo na samozavedanju. Življenjsko je, da na otrokovo delovanje ne zmoremo vedno odreagirati, kot bi si želeli. Zgodi se, da kdaj uporabimo besede ali ravnanja, za katera nam je kasneje žal. Zgodi se, da nas preplavi utrujenost, otopelost, stres ali pa nam ob otroku prebujajo lastne rane iz otroštva. Čustvena neuglašenost je del odnosov in ponovna vzpostavitev stika otroka nauči, kako se lahko povezanost ponovno vzpostavi.