Po prejšnji objavi sem na zasebno sporočilo dobila nekaj vprašanj. Odgovore sem si želela deliti tudi z ostalimi.
1. Kaj naredimo v primeru, da v trenutku ne zmoremo vzpostaviti komunikacije iz srca?
Življenjsko je, da na otrokovo delovanje ne zmoremo vedno odreagirati, kot bi si želeli. Zgodi se, da kdaj uporabimo besede ali ravnanja, za katera nam je kasneje žal. Že samo zavedanje in obžalovanje sta odlična pokazatelja, da smo na dobri poti k spremembi. V primeru, da se to zgodi, se mi zdi najbolje, da se kasneje, ko pridemo v stik s svojimi potrebami/potenciali, z otrokom o naši reakciji pogovorimo. Izrazimo, kar občutimo, razložimo, zakaj je do tega prišlo (vzrok so neuresničene potrebe, ne otrokovo delovanje), jim povemo in pokažemo, da jih imamo brezpogojno radi. Govorimo o sebi in iz sebe.
V otrocih se lahko ob trenutnih nenadzorovanih reakcijah kot so kričanje, žaljenje, ustrahovanje, udarec ... oblikujejo vzorci, kot so »nisem ljubljen«, »nisem zaželjen«, nisem sposoben«, »nisem varen« in drugi podobni. S srčnim pogovorom otrokom razložimo, da naša ravnanja nikakor niso povezana z njimi. Besede podkrepimo z dejanji.
2. Na kakšen način se lahko izognemo “neželjenim” reakcijam in pridemo v stik s potrebo?
Kot že omenjeno, je lahko ta proces v trenutku notranjega vrveža zelo zahteven. Predlagam, da vsak najde metodo, ki zanj ali zanjo najbolje deluje. Nekaj idej: umik iz prostora, nekaj globokih vdihov, stiskanje rok, tresenje telesa, poskoki, počepi … V bistvu, bolj kot izgleda smešno, boljše je, morda ravno to prinese k vaši razbremenitvi. Vesela bom delitev vaših izkušenj!
3. Kaj naredimo v primeru, da otrok prošnjo zavrne?
V primeru, da se težko soočamo z otrokovo zavrnitvijo prošnje, le ta ni bila prošnja temveč pričakovanje, ukaz. Vrnemo se nazaj na prvo točko prejšnje objave.
Otroku, ki pozitivno naravnano prošnjo zavrne, damo empatijo in poskušamo najti skupno rešitev, morda spodbudimo otroka, da jo sam predlaga.
Jaz: »Bi ti bilo v redu, da igrače sedaj skupaj pospraviva?« Otrok: (med igranjem) »Ne, se mi ne da.« Jaz: »Slišim, da se ti v tem trenutku ne da pospraviti igrač, ker ti je pomembno, da se še malo igraš?« Otrok: »Ja, igram se.« Jaz: »Razumem. Bi ti bilo v redu, da igro zaključiš čez 5 minut (konkretno – lahko pokažemo kazalec na uri, nastavimo peščeno uro, odštevalnik časa na telefonu ipd.) in nato pospraviš?« Otrok: »Ja, v redu.«
Comments