Sočutnost v besedni zvezi sočutna vzgoja cilja na biti sočuten do OTROKA in do SEBE.
Zame je ena najpomembnejših smernic pri doseganju sočutne vzgoje zaznavanje, uresničevanje in izražanje notranjih potreb (kvalitet oziroma potencialov) odrasle osebe. Bolj kot odrasla oseba živi svoje notranje potenciale, bolj do izraza lahko pride pristna sočutna vzgoja. Če želimo iti v smer pristne sočutne vzgoje je pomembno, da se podamo na pot raziskovanja samega sebe, raziskovanja in procesiranja zavednih ali nezavednih ponotranjenih prepričanj, vzorcev.
Otroci niso »krivi« za naše doživljanje določene situacije. Lahko pa se ob tem, ko vidimo njihovo delovanje, v nas vzbudijo določni občutki, ker so naše potrebe (ne)zadovoljene. Tekom vzgoje na plano pridejo nepredelani vzorci, ki smo jih oblikovali vse do danes (nisem dovolj dobra/dober, ne bo mi uspelo, ne zaslužim si …). Otrokovo odzivanje je lahko močan sprožilec, ki nam prinaša informacije o naših nezadovoljenih potrebah. Na določeno situacijo, osebo, misel, vedenje se lahko zato odzovemo z močnimi negativnimi občutki, mislimi in vedenjem (jeza, strah, kričanje, žaljenje …). Če smo pozorni, kako se odzovemo na določen dražljaj, lahko poglabljamo svoje zavedanje, postajamo bolj celoviti in izpopolnjeni. Naši odzivi so lahko priložnost za to, da se nežno soočimo in procesiramo naše vzorce in pridemo v stik s potrebo, po kateri smo hrepeneli. Tako prihajamo do večje notranje moči, miru in počasi enaka situacija v nas ne sproža več negativne reakcije. Ko odrasla oseba preseže svoje vzorce, se otrokovo obnašanje bistveno spremeni samo od sebe. Otroci zgolj so, v svojem bistvu avtentični, pristni in pogosto lahko pritisnejo odraslim na prave gumbke in predstavljajo naše ogledalo. Prav zato rada rečem, da so otroci naši (no vsaj moji) največji učitelji.
Ko se naučimo biti sočutni do sebe, se naučimo biti pristno sočutni tudi do otrok in njihovih potreb. Šele takrat lahko z otrokom zgradimo pristen odnos, ki ga potrebujejo za zdrav razvoj. Pomembno je, da v odnosu ustvarimo varen prostor za sproščeno komunikacijo. Dobro je, da odrasli in otroci sodelujemo kot ekipa enakovrednih članov, se pogovarjamo o namerah, občutkih, potrebah, iščemo skupne rešitve, ki so sprejemljive za vse in so v sozvočju z družinskimi vrednotami. Otroka aktivno poslušamo in se trudimo, da se ne vpletamo, tolažimo, preusmerjamo, sugeriramo. Samo smo tam nevtralni, odprti, pozorni na njihova čustva in razloge za njihove odzive. Aktivno poslušanje pripomore k razumevanju otroškega sveta. In še pomembnejše otroku omogoča predelovanje čustev, raziskovanje in spoznavanje sebe, svojih občutkov, potreb, odnosov in sveta. Otroku damo prostor, da se izrazi, pove, kaj misli, poda svoje ideje, rešitve, sprejema odločitve v skladu z družinskimi pravili. Postavljamo zdrave meje, brez nagrajevanja, kaznovanja, manipuliranja, groženj, na odločen, ljubeč in vključujoč način. Na takšen način jim sporočamo, da so razumljeni, brezpogojno ljubljeni, spoštovani, pomembni in varni. Kako pa ti zaznavaš pristno sočutno vzgojo? :)
Comments