Pogosto se zgodi, da v določenem trenutku naše notranje potrebe niso usklajene z notranjimi potrebami otroka. Takrat pride do konflikta potreb. To je naravno in se dogaja ves čas.
Odrasli se čez dan srečujemo z različnimi izzivi, zato smo po napornem dnevu lahko utrujeni. Pogosto na zunaj izgleda, da nas otroci ignorirajo oziroma ne želijo slišati in ob tem se lahko v nas vzbudijo občutki jeze, nemoči, žalosti ipd. Kot zapisano že v prejšnjih objavah, se »negativni« občutki pojavijo, ker naše potrebe niso uresničene, izražene. Otrokov namen nikakor ni, da nas ujezi. Otroci preprosto so avtentični in si prizadevajo uresničiti svoje notranje potrebe po igri, zabavi, stiku, raziskovanju ipd.
Kako lahko v trenutku, ko se to zgodi, vzpostavimo komunikacijo iz srca in poiščemo skupne rešitve?
1. Stik z lastnimi občutki in potrebami Preden odreagiramo na otrokovo delovanje si vzemimo nekaj trenutkov zase, se poglobimo vase in se vprašajmo:
o »Kaj se v tem trenutku dogaja po/v mojem telesu? Kaj v resnici občutim?« - občutki o »Kaj mi je v tem trenutku pomembno? Po čem hrepenim?« - potrebe
Lahko v določenem trenutku občutimo utrujenost, razdraženost, nemir, nemoč … ker nam je pomemben mir, stik, spoštovanje, svoboda ali kakšna druga potreba.
2. Izražanje sebe drugemu Izražajmo svoje občutke in potrebe, otroci se učijo s posnemanjem. Izogibajmo se analiziranju, posploševanju, obtoževanju, kritiziranju, moraliziranju, sojenju, dajanju nasvetov, agresivnemu izražanju ipd. Izhajajmo iz sebe, govorimo O SEBI.
Priporočljivo je, da stavek oblikujemo na način: »OB TEM, ko vidim/slišim/se spomnim… čutim … KER mi je pomembno …«.
Katere stavke bi uporabil/a ob določeni situaciji? Kaj misliš, kakšen bi bil odziv otroka na tvoje besede?
a) »Ob tem, ko vidim, da igrače in knjige ležijo na tleh, čutim žalost, ker mi je pomembno, da skrbimo za svoje stvari.« b) »Razočaral si me, ker še nisi pospravil svojih igrač in knjig, čeprav sem te prosila.«
a) »Jezna sem nate, kadar ne želiš iti v posteljo.« b) »Ob tem, ko slišim, da ne želiš iti v posteljo, čutim žalost, ker si sama želim spočiti in naspati.«
a) »Ob tem, ko vidim in slišim, da z rokami udarjaš po bobnu, čutim jezo, ker me boli glava in si v tem trenutku želim tišine.« b) »Zaradi tebe sem jezna! Prenehaj ropotati! Kolikokrat ti je treba reči?!«
3. Prošnja Oblikujmo pozitivno naravnano prošnjo, za katero mislimo, da bo pripomogla k uresničevanju naše notranje potrebe. Pri tem otroku pustimo odprt prostor in možnost izbire. Prošnja naj bo izvedljiva in časovno določena. To storimo brez pričakovanja, zahteve.
Primeri: »Bi ti bilo v redu, da igrače sedaj skupaj pospraviva?« »Bi ti bilo v redu, da greva spat čez 10 minut?« »Bi ti bilo v redu, da se zamotiš s čim drugim?«
Kako se ti vse to zdi?
Comments