Otrok med odraščanjem vedno bolj odkriva svoje sposobnosti, postaja samostojen, razvija osebnost in lastno voljo. Kadar otrok nima več nadzora nad stvarmi oziroma mu ne gre vse po načrtu, ga lahko preplavijo čustva – npr. frustracija, jeza, zbeganost. Otrok lahko svojo stisko ob neuspehu (ker se stvari niso izšle, kot je pričakoval) pokaže na svojevrsten način s celim telesom – kriči, se meče na tla, odriva, brca, teče stran … Pri dveh, treh letih je lahko to še posebej izrazito in je pokazatelj zdravega otrokovega razvoja.
Kaj storiti?
Zavedam se, da zna biti to precejšnji izziv, vendar poskušajmo ostati mirni in potrpežljivi. Ohranjanje stika s seboj nam lahko predstavlja izziv, saj ob določenih otrokovih vedenjih lahko občutimo sram, razočaranje, strah, jezo ipd. Ob teh doživljanjih se je smiselno vprašati, kateri naši spomini in rane se nam odpirajo, ko otroci to počnejo. Na tem mestu imamo priložnost za poglobitev vase.
Imejmo v mislih, da bo naš odziv na tovrstne trenutke otroku doprinesel pri učenju samoregulacije in soočanju z izzivi v kasnejših letih. Poskušajmo začutit otrokovo stisko in mu pustimo prostor in čas, da se izrazi. Smo fizično in čustveno prisotni. Z otrokom se lahko povežemo s tiho prisotnostjo, telesnim dotikom ali besedami. Empatična prisotnost in sprejemanje otroku pomagata spoznati, da njegov neuspeh ne pomeni popolnega poraza. Otroku v skladu z njegovo razvojno stopnjo in situacijo pomagamo prepoznati, sprejeti in izraziti občutke. V otroku poskušamo vzbuditi motivacijo, da skupaj poiščemo rešitev za situacijo, v kateri smo se znašli. Sočutna vzgoja stremi k rešitvam, ki zadovoljijo tako potrebe otrok kot tudi staršev. Zato, če se nam zdi potrebno, izrazimo tudi svojo realnost.
Manj zaželjene reakcije odraslih, ki se lahko pojavijo kot posledica neuresničenih potreb in čustvenih stanj (strah, sram, nemoč …) so posnemanje otrokovega vedenja, ignoriranje, poniževanje, kričanje ali grob prijem. Otroku le te ne doprinesejo.
Pri »premagovanju trme« lahko pomagajo v naprej določeni skupni dogovori. Pred npr. skupnim nakupovanjem, se dogovorimo, kaj bomo kupili oziroma, kaj si bo otrok lahko izbral. Na takšen način bo otrok točno vedel, kako bo dejavnost potekala in bo nanjo v naprej pripravljen.
Ločimo vedenje otroka od njegove osebnosti!
Pogosto rečemo, da je otrok trmast, nevzgojen, razvajen, nepotrpežljiv, neprilagojen ipd. Gre za določene splošne opredelitve ( = etikete, oznake), ki jih predpišemo osebi, v tem primeru otroku. Etiketiranje vpliva na otrokovo lastno presojo o sebi. Otrok subjektivno sliko odraslega tolmači za resnično in jo ponotranji. Posledično nanj vpliva tudi kasneje v življenju. Otrokom pogosto zavedno ali nezavedno nadanemo različne etikete npr. štorast, priden, razvajen, len, prijazen, trmast, poslušen … Z ločevanjem vedenja otroka od njegove osebnosti, spuščanjem navezanosti na omenjene opredelitve in splošne opise, ustvarimo prostor za izražanje otrokovih potencialov. Otrokom pustimo biti točno takšni, kakršni so. Če izberemo, lahko torej spustimo etikete in namesto tega uporabljamo sprotne, konkretne in natančne povratne informacije, ki so mnogo bolj koristne.
Kako etikete zamenjamo za koristne povratne informacije?
Vprašamo se lahko, na kaj točno ciljamo, ko imamo v mislih določeno etiketo/oznako.
Primera:
»Nevzgojen si!« zamenjamo z »Ni mi všeč, da si v trgovini kričal in se vrgel po tleh.«.
»Pridna si.« zamenjamo z »Všeč mi je, da si pobarvanko pobarvala natančno (od črte do črte) in da si uporabila veliko različnih barv.«
Primer poteka pogovora v trgovini – otrok v košarico prinese 3 različne sladkarije.
Starš: »Dogovorila sva se, da boš izbral eno sladkarijo. Izberi eno, ostale nesi nazaj.«
Otrok (začne kričati in se vrže na tla): »Vse bi rad!«
Starš: »Razumem, da ti je težko izbrati eno sladkarijo. So ti vse zelo všeč, kajne?«
Otrok (se malce umiri): »Ja.«
Starš: »Vidim, da si ob tem, ko ne bova kupila vseh, jezen/žalosten. Tukaj sem ob tebi. Ko boš pripravljen, lahko skupaj izbereva eno in ostale vrneva nazaj.«
V takšnih trenutkih nas otrok pogosto potrebuje v vlogi »prevajalca« občutkov, dogajanja v besede. Ob tem se počuti varnega in razumljenega. Poglobi zaupanje vase. Otrok potrebuje nekaj časa, ostanimo mirni, potrpežljivi, razumevajoči, odločni, vztrajni.
Pravi čas je tu in zdaj - zmoreš!
Comments