V ODNOSU JE POTREBNO SPREJEMATI KOMPROMISE!

Včeraj sem v članku prebrala, da so kompromisi »nujni del življenja vsakogar, kajti če živimo obdani z drugimi ljudmi, bomo nujno morali privoliti v nekatere kompromise, kar je povsem naravno in zdravo.«

Se z zapisanim strinjaš? Sama v zadnjih letih ugotavljam, da sprejemanje kompromisov ni ne naravno, ne nujno, kaj šele zdravo.

Kaj sploh je kompromis?

SSKJ pravi, da je kompromis sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih. Tudi popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega.

V odnosu se nam lahko zgodi, da se odrečemo lastnim potrebam, ali pa lastne potrebe poskušamo zadovoljiti na »račun« potreb druge osebe. Zelo pogosto se zgodi tudi, da obe osebi odstopita od svojih želja in se odrečeta svojim potrebam. Zato je v mojem svetu kompromis dogovor, pri katerem ena ali obe osebi izgubita.

Kompromisi so nastali iz pomanjkanja zavedanja, da obstaja možnost, da obe strani v popolnosti zadovoljita svoje potrebe in hkrati ohranjata harmoničen odnos. Pripravljenost na odprto raziskovanje skupnih rešitev, ki podpirajo potrebe obeh ali vseh vpletenih oseb, obogati odnos.

Kako lahko iščemo skupne rešitve?

Pri iskanju skupnih rešitev je potrebno najprej ugotoviti, katere potrebe želimo uresničiti v določenem trenutku. Kaj nama je prav zares pomembno? Česa si želiva? Pod besedami, dejanji, željami (tudi če našteto ni v skladu z nami) se vedno skriva potreba, ki želi biti zadovoljena. Otrok s tekanjem po stanovanju želi zadovoljiti svojo potrebo po zabavi in/ali gibanju, partner z uporabo telefona želi uresničiti svojo potrebo po sproščenosti in/ali miru.

Vabim vas, da pozornost usmerjate na lepoto potrebe in ne na besede in dejanja osebe. Če smo pozorni le na tisto, kar ni v skladu z nami, se čustvena napetost v nas po navadi veča. Takrat pride do okrnjenih spretnosti izražanja in poslušanja. Slabša komunikacija ustvarja možnosti za napačno razumevanje signalov in tvorjenje nejasnih sporočil.

Uresničevanje človekovih potreb ni odvisno od specifične osebe, lokacije, dejanja, časa ali predmeta. Potrebe so v resnici le potenciali, ki so že prisotni v nas. Določena akcija je le strategija, s katero lahko hitreje pridemo v stik s potrebo. Skupno čiščenje stanovanja je lahko strategija za zadovoljitev potrebe po sodelovanju in/ali enakovrednosti, igranje iger je lahko strategija za zadovoljitev potrebe po zabavi in/ali sproščenosti, … Za uresničitev določene potrebe obstaja več različnih strategij. Sama na primer svojo potrebo po izražanju zadovoljim s pisanjem objav na FB ali pa s pogovorom z bližnjo osebo.

Ko se zavedamo, po čem v določenem trenutku zares hrepenimo, lahko poiščemo skupne rešitve, ki bodo podprle potrebe obeh oseb. Za enostavnejše iskanje skupnih rešitev naj bo naš fokus na lastnih in sogovorniških potrebah, na sprejemanju in povezovanju s potrebami, in ne na strategijah.

Kako ti je to slišati?