Mnogo virov (filozofija joge, budizem …) kot enega izmed razlogov za človeško trpljenje navaja navezanost na materializiran svet. Ljudje smo navezani na ljudi, dogodke, stvari, živali, prepričanja, stališča, družbene vloge, čustva, vzorce, družbeni status, fizično telo, lastni ego … OZIROMA smo navezani na naše predstave o vsem tem. Navezani smo na slike oseb ali stvari, ki smo si jih ustvarili v našem umu.
Vsi vidiki materialnega sveta se nenehno spreminjajo, ljudje pa stvari pogosto zaznavamo kot dokončne. Ravno zaradi lastnih pričakovanj, ki so povezana z določeno predstavo, doživljamo spremembe oziroma minljivost vseh stvari kot bolečino, trpljenje. Navezanost omeji naše videnje, nam onemogoča videti svet s širše perspektive.
Naše delovanje deluje v smeri ohranitve ali ojačanja predstave o tistem, na kar smo navezani. Bolj kot smo navezani na sliko o nekom ali nečem, bolj nas je strah to izgubiti. Posledično se vedno bolj oddaljujemo od sebe in svojih potencialov. Brez tistega na kar smo navezani, se ne počutimo celoviti, zato nas to omejuje pri vsakdanjem življenju.
Ljudje navezanost pogosto zamenjamo za ljubezen. Navezanost je oblika delovanja ega, ki je navzven predstavljena kot ljubezen. Veliko pogosteje gre tukaj za oklepanje, dokazovanje, razdajanje sebe, privezovanje nase, omejevanje. Gre torej bolj za čustveno manipulacijo in obliko zlorabe. Ljubezen je potencial, ki niti ni odvisen od oseb ali stvari. Je prej nasprotje navezanosti.
Bolj kot uspemo spuščati navezanost, manj je bolečine in več je miru. Bolečina je prisotna le toliko časa, dokler se oklepamo naše predstave o tem, kakšna bo prihodnost, kaj pomeni biti oče, kaj pomeni ljubezen, strah ipd.
Ena malce razmišljujoča za vikend. Kaj pa vi menite?
Comments